Združenje diabetikov celjske regije

ZDRUŽENJA DIABETIKOV CELJSKE REGIJE Gledališki trg 3, Celje

IZLET – STROKOVNA EKSKURZIJA V METLIKO dne 24.5.2024

Da se na dan izleta izpolnijo tri bistvene stvari je mnogo več, kot smo si
udeleženci tistega majskega dne lahko želeli. In pričakovali. Lepo sončno vreme,
dobra družba in zanimiva destinacija, vse to je botrovalo prijetnemu
razpoloženju, ko smo se ob uri, določeni za odhod, posedli na sedeže udobnega
avtobusa in se napotili v osrčje Bele Krajine in mesta Metlike. Združenju
diabetikov celjske regije, ki je pod vodstvom predsednika Franca Turnška
organiziralo to strokovno ekskurzijo, se nas je pridružilo tudi nekaj članov
Koronarnega kluba Celje in še kdo, ki tisti dan ni želel ostati doma. Zakaj bi!?
Doma se vsi poznamo, na izletu pa je vedno priložnost za nova srečanja, za
izmenjavo mnenj in vtisov ter obujanje spominov. Za doživetje.
Brez jutranje kavice seveda ne gre in tudi tokrat ni šlo. V Jugorju, v gostilni
Badovinac ob glavni cesti, smo si privoščili kratek postanek, nato pa pot
nadaljevali po panoramski vožnji proti Metliki. Tam nas je na dogovorjenem
mestu, s prijazno dobrodošlico pričakal g. Miran Križan, predsednik
Diabetičnega kluba Metlika. Po kratkem opisu tega lepega srednjeveškega
mesta s pestro zgodovino, smo se skozi mestno jedro napotili do etno muzeja ,
ki ima svoje prostore v Metliškem gradu. Tu nas je kustos, s svojim znanjem in
pripravljenostjo, popeljal skozi sobane in povedal veliko zanimivega o razvoju
človeka in njegovi poti skozi tisočletja našega obstoja, vse od prazgodovine do 2. svetovne vojne, ki je na teh tleh pustila še poseben pečat. V neposredni bližini se nahaja še Gasilski muzej, ki hrani bogato in zanimivo zbirko gasilskih vozil in opreme. Tudi tukaj nas je njihova predstavnica s svojim znanjem in pripovedjo popeljala v čas, ko je gašenje požarov potekalo predvsem ročno in na način, ki je danes, ko je tehnologija in njeni dosežki preplavila svet, za mnoge nepredstavljiv.
V gostilni Budački nas je prijazno osebje postreglo z obilnim kosilom in pijačo
dobrodošlice, s katero smo nazdravili skupnemu druženju in dnevu, ki je obetal
še veliko lepega. In res. Da je Bela krajina ne le zelena destinacija bogata z
naravnimi danostmi, temveč tudi dežela srčnih ljudi, ki znajo gojiti in prikazati
mnogo starih običajev, smo spoznali v njihovi Osnovni šoli Brihtna glava – »šola
kot nekoč«. V učilnici, opremljeni več kot sedemdeset let nazaj, smo tako na
zabaven način podoživeli učno uro iz leta 1960. Tovarišica učiteljica, oblečena
po takratni modi in z leseno palico v rokah, je iz nas »učencev« izvabljala salve
smeha ob spominih na čase, ko smo sedeli v šolskih klopeh in »reševali svet« na tisoč in en način: z učenjem in igro ter s tkanjem nevidnih niti tovarištva, ki ostane za vse čase. Saj kadar srečaš sošolca, postaneš nehote znova otrok… In ker smo upokojenci z leti postali malo počasnejši, kot smo bili »njega dni«, smo si pri premikih iz kraja v kraj, hočeš nočeš, pridelali malo »pozitivne zamude«. A nič ne de, vse počaka. V belokranjski vinogradniški vasi, imenovani Drašiči, oddaljeni 6 km iz Metlike, nas je v Soseski zidanici, stari 250 let, spet prijazno pričakal g. Križan, v družbi predstavnika imenovane zidanice. Ta nam je že pred vstopom vanjo postregel z imenitno Belokranjsko pogačo, da smo nato lažje »prestali« ogled filma o znamenitostih tega kraja in običajev ter nato še vodeno degustacijo njihovih avtohtonih vin. Vzdušje in razpoloženje je bilo izvrstno, pokušina različnih sort vina je dodala svoje in naš voznik Marko nas je moral k odhodu že skoraj priganjati. Cestno prometni predpisi zahtevajo svoje in naš čas, namenjen tej prelepi pokrajini med Gorjanci, Kočevskim rogom in Kolpo, je za tisti dan svoje oddelal. Vožnja in vrnitev domov je bilo le še tisto, kar je potrdilo našo skupno ugotovitev. Da je lepo iti, če se imaš kam vrniti… Utrujenih nog, a zadovoljnih, nasmejanih obrazov smo zapuščali sedeže v avtobusu, si voščili »na svidenje« in si zaželeli, da spet kmalu odidemo na kakšen izlet. Skupaj in spet!

Z vami, za vas, zapisala: Marija Deželak

DELOVNI OBISK VODSTVA ZDRUŽENJA DIABETIKOV CELJSKE REGIJE

V OBČINI RADEČE

Na deževen, o kar zasnežen torek, 16.4.2024 je širše vodstvo, s predsednikom g. Franc Turnšek na čelu, obiskalo Občino Radeče.

Združenje diabetikov celjske regije združuje 17 občin , med njimi tudi Občino Radeče. Iz Radeč je včlanjenih nekaj čez 20 članov, število niha, še vedno pa ste lepo vabljeni k včlanitvi.

Delovni sestanek je bil namenjen druženju in pogovoru o programu društva.

Zaradi slabega vremena je pohod po učni poti Savus odpadel, so pa udeleženci prejeli bogat propagandni material turističnega značaja. Zanj se lepo zahvaljujemo KTRC Radeče. Smo se pa v nadaljevanju posedli v prijeten gostinski lokal , hvala Mojca. Skoraj bi bolj prijal čaj ali kuhano vino kot pa sicer dobra kavica.

Pogovarjali smo se o že sprejetem programu dela društva, novih predlogih, idejah o boljšem povezovanju članov tako znotraj posamezne občine kot tudi med vsemi občinami v regiji.

Predsednik je predstavil in pozval k izvajanju že delujočega projekta #Darujem kilometre.

Več o projektu je na www.diabetes-zveza.si ali v reviji SLADKORNA bolezen.

Izpostavljen je bil predlog povezave z ZD Radeče oz. dejavnostjo Dobra energija o skupnih delavnicah in predavanjih na temo diabetesa. Še posebej več pa je potrebno narediti na animaciji naših občanov k včlanitvi in sploh k udeležbi na tovrstnih dogodkih. Sicer so program, obvestila in kontaktni podatki Združenja na njihovi spletni strani. Za vse potrebne informacije pa se lahko obrnete na Marinko Grošičar ali direktno na Združenje v Celju.

Predsednik je v zahvali za srečanje izrazil zadovoljstvo, da naj bi tak način komunikacije na terenu z člani pripomogel k boljšemu delovanju društva , predvsem v korist diabetikov, ki se srečujejo z to zahrbtno in doživljenjsko boleznijo.

Naj bo to srečanje , g. predsednik Franc Turnšek, spodbuda k vsem nadaljnjim, mogoče že prihodnjemu v Žalcu ob vrčku piva na znameniti Fontani piva.

Z moje strani pa zahvala za udeležbo Srečkotu, Marinki in Vesni.

Zapis in foto

Jožefa Novak

Zapisnik občnega zbora 12.3.2024 ob 14 uri v gostišču Medved – Škofja vas

1. Otvoritev in uvodni pozdrav podpredsednika Franc Turnšek

2. Izvolitev delovnega predsedstva Suborič Jožica – predsednica ,Kovačič Jože – član, Pertinač Darinka – član , Zupanc Zora – zapisničarka, Zimšek Antonija – overovatelj zapisnika, Čater Marija – overovatelj zapisnika

Potrjeni z dvigom rok.

3. Verifikacijska komisija Žnidar Helena in Čater Marija sta ugotovili da je bilo prisotnih 62 članov.

4. Potrjen dnevni red z dvigom rok , poročilo verifikacijske komisije je 62 članov, kar pomeni da je po našem poslovniku po polurnem premoru zaradi predavanja občni zbor sklepčen.

5. Podano poročilo preteklega leta (2023)

6. Finančno poročilo za leto 2023 g. Vida Kerznar

7. Zalokar Marko – predsednik NO podal poročilo blagajne in ni bilo ugotovljenih nepravilnosti, častno razsodišče ni imelo dela , ker ni bilo ugotovljenih nepravilnosti

8. Potrjen zaključni račun z dvigom rok.

9. Razrešili sedanje člane UO, NO in ČR, s soglasjem potrdili nove člane:

Zupanc Zora – tajnik , Vida Kerznar – blagajnik ,ostali člani UO: Čater Marija , Grošičar Srečko, Dobršek Marjeta, Klokočovnik Fanika , Košir Tatjana , člani NO : Zalokar Marko, Grošičar Marinka, Čobec Janez, člani ČR: Subotič Jožica, Pirš Milena, Lončar Marija.

10. Izvolitev z dvigom rok potrdili predsednika Turnšek Franca

11. Za podpredsednika Antonijo Zimšek tudi soglasno potrjeno z dvigom rok.

12. Predstavljen delovni plan za 2024( Franc Turnšek )

13. Predstavljen finančni plan za leto 2024 ( Vida Kerznar )

14. Delegata za skupščino Zveze diabetikov Slovenije, ki je letos volilna v Ljubljani 23.3.2024 Turnšek Franc in Grošičar Srečko.

15. Članarina za leto 2025 bo 16EUR.

Zapisnik pripravila: Zupanc Zora

Predsednik: Turnšek Franc

Overovatelja: Čater Marija

Zimšek Antonija

Edukativno okrevanje v Moravcih skozi oči članice društva diabetikov Celjske regije od 18.2.- 25.2.2024

No, pa je končno prišel 18. februar , ko smo odrinili priti Moravcem. Formalnosti na recepciji smo kmalu opravili, potem pa se je zataknilo pri dvigalih. Delovalo je le eno, drugo pa je nemo čakalo na popravilo. Vrsta ljudi s kovčki pa neznosno dolga. No nič hudega, saj smo dolgih čakalnih vrst navajeni že iz zdravstva. Med čakanjem dvigala pa smo imeli dovolj časa za izmenjavo števil sob, ki so nam bile dodeljene. To pa se je kasneje izkazalo nezanesljivo. Neka članica si je napačno zapomnila številko sobe, zato je trkala na napačna vrata, neznana oseba je odprla vrata.

Še isti popoldan sva s »cimro« odšli na kopanje v bazen. Vrata ki spušča ljudi na bazen so zelo pametna . Klub vsem mogočim poskusom, da bi se dala uporabiti ista kartica ni bilo nič. (svojo sem pozabila v sobi). Pa je zopet obveljala stara modrost; kdor nima v glavi ima pa v petah.

Imeli pa smo tri zelo zanimiva predavanja. Da so koristna , se je kmalu izkazalo. Ko sem šla neki dan kupit »suvenir« za moje drage domače (bučno olje) sem se ob odhodu iz trgovine spomnila na izjavo predavateljice, da moraš imeti rad tudi sam sebe., sem vstopila nazaj v trgovino in si kupila olje tudi zase.
Nekega dne se je malo zapletlo tudi v jedilnici glede sedežnega reda. Pozabili so nam povedati, da imamo rezervirane mize na drugem koncu jedilnice. Pa se je neka naša članica gladko uprla :pri tej mizi sedim že vsa leta »okrevanja« Pika, konec in pri tem je tako tudi ostalo.

Naša računovodkinja in tajnica sta pridni kot čebelici. Delu se nista mogli izogniti niti na okrevanju. Bili sta na računalniku v hotelski avli. Hotela sem jo samo pohvaliti, pa se je izkazalo misijo nemogoče, njen mir in zbranost je namreč kot kitajski zid branil naš podpredsednik.

Očarala me je medsebojna skrb naših članov za varnost in zdravje. En dan ni bilo pravočasno na kosilo gospoda , ki je sedel pri naši mizi. Vse nas je skrbelo zanj. Ko seje le pojavil, nam je vidno odleglo.
To je le ne kaj bežnih utrinkov z našega bivanja v Moravcih. Naslednjič se oglasim malo za šalo in malo zares , iz kakšnega drugega kraja okrevanja.
Zupanc Darinka

UDELEŽBA NA PRAZNIKU KULTURE V CELJU

Na slovenski kulturni praznik 8. februarja so se udeležili tudi člani združenja diabetikov celjske regije in ga dostojno obeležili. Ob 10 uri dopoldne smo se zbrali pred društvenimi prostori in peš odšli do Muzeja novejše zgodovine Celje. Tam nas je pričakal Franc Turnšek ki je istočasno demonstrator na stalni razstavi Živeti v Celju oziroma v obrtniški ulici. Povedal nam je malo o zgodovini obrti v času začetka 20 stoletja, kako se je le ta takrat razvijala in razvijala s Celjani. (frizer, klobučar, modistinja , krznar, krojač, čevljar, urar, zlatar, lekarnar, meščansko stanovanje). Torej kulturna dediščina , katera se je ohranila do danes. Po tem ogledu smo se spustili v muzeju navzdol in si v celoti ogledali še ostale razstave.

Nekateri od udeležencev( bilo nas je preko 30) so si ogledali še fotografsko razstavo v Pelikanovem ateljeju, kateri je v okviru Muzeja novejše zgodovine Celje. Na ogled so šli tudi v Pokrajinski muzej Celje.

Dan se je kulturno zaključil za večino udeležencev, saj so te razstave videli prvič

DIABETIKI SO OBISKALI PORABJE (6. 10. 2023)

Ob reki Raba v zamejstvu, trikotniku- med Avstrijo, Slovenijo in Madžarsko živijo naši
Porabski Slovenci. Manjšina,ki ni imela vedno lahkega življenja.Zaprti so bili v
takoimenovani »železni zavesi«.Radi imajo svoj jezik-slovenščino in veliko za svoj kraj tudi
prostovoljno naredijo.Vse manj je tistih,ki govorijo slovensko ali porabščino,ki je podobna
govorici, dialektu naših Prekmurcev.
Vse to in še veliko več smo tokrat izvedeli od nekdanje novinarke Marjane, urednice časopisa porabskih Slovencev, ki se je ravno lani upokojila in rada se pridruži na povabilo Tatjane Kotnik, ki je izlet organizirala za društvo diabetikov Celje.
Ogledali smo si obnovljeni cerkvi tako v Gornjem Seniku,kot tudi cerkev v Monoštru. Poleg cerkve v Gornjem seniku je tudi šola,kjer je še najaktivnejša šola v slovenskerm jeziku v teh krajih. Obiskali smo tudi vojaški muzej,kjer smo lahko videli in slišali vse o prehodih preko meje svoj čas,ko se to ni dovoljevalo. Izlet je bil poln presenečenj v pokrajini,kamor zelo malo zahajamo.Mladi se sicer udeležujejo pouka slovenščine, udeležujejo se tudi prireditev in spoznavajo kulturo tako zamejskih Slovencev,kot matične domovine. Prijeten in zanimiv izlet,ki nam je pustil grenak priokus slabih stvari,ki so jih podoživljali naši zamejci.

Tatjana Kotnik

CELJSKI DIABETIKI NA OKREVANJU V RADENCIH (16. 9. 2022 – 23. 9. 2022)

Poletje se je poslavljalo z dvodnevnim deževjem, ohladitev pa je naznanjala
bližajočo se jesen. Vse to pa ni oviralo skupine celjskih diabetikov, da ne bi
izkoristili različnih možnosti okrevanja, ki jih nudijo v zdravilišču Radenci.
Program tedenskega bivanja je bil zelo pester. Že pred zajtrkom smo si
izmerili količine sladkorja v krvi. Po zajtrku smo se lahko udeležili aerobike v
vodi, nato pa se predajali blagodejnim učinkom termalne vode in plavali,
kolikor nam je duša dala. Po kosilu smo se lahko udeležili predavanj, kjer smo
se seznanili o pravilni prehrani diabetika in srčnega bolnika, o zdravem načinu
življenja ter o premagovanju stresa. Nekateri so koristili tudi zdravstvene
terapije, ki so jim jih predpisali osebni zdravniki, drugi so se podali na
sprehode in raziskovali okolico Radencev.
Zanimiv je bil izlet na Kapelski Vrh. Od cerkvice nad vinogradi je bil ob lepem
vremenu nepozaben razgled po Slovenskih goricah vse do gorovij, ki segajo
preko naših meja. Postanek v vinski fontani pod cerkvijo na Kapelskem Vrhu
ni ostal brez odobravanja. Degustirali smo lokalna vina in si izmenjali svoje
poglede na članska druženja. Tudi za oglede izvirov slatine smo si vzeli čas,
obiskali pa smo še sodobno mestno cerkev v Radencih. Večerni sprehod po
lepo urejenem zdraviliškem parku je prispeval k boljšemu spanju, za dobro
počutje pa tudi klepet v kotičku zdravja ob pitju izvirske vode.
Za bogat program okrevanja so zaslužne naše organizatorke Vida Kerznar,
Zora Zupanc in Brigita Pavčnik, ki mislijo tudi vnaprej in že zdaj rezervirajo
okrevanja za prihodnje leto.

Jožica Krajnc